Slovenska sodna praksa v vrsti podobnih primerov, v katerih so posamezniki izpostavljeni imisijam zaradi cestnega prometa, priznava odškodninsko odgovornost države. Sodišča tako prisojajo odškodnino posameznikom v primerih, ko imisije (hrup, vibracije, onesnaženje zraka) presegajo mejne vrednosti, in sicer z utemeljitvijo, da gre za poseg v osebnostne pravice, kar terja prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih zaradi bivanja ob prometnih cestah trpijo. Oškodovancem je bila v tovrstnih primerih prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastajala in se kazala v raznih oblikah (zlasti zaradi motenj spanja), sodišča pa so v postopkih presojala, ali hrup, tresljaji in drugi vplivi ceste do te mere vplivajo na osebnostne pravice oškodovancev, da jim gre priznati odškodnino zaradi posega vanje. Oškodovanci so se namreč v postopkih sklicevali na psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki presega običajne meje v tem okolju.
Sodišča pri določanju višine odškodnine upoštevajo predvsem ugotovitve izvedenca o jakosti hrupa za posamezno hišo, njeno oddaljenost od ceste in čas oškodovančevega bivanja v njej. Tako je višja odškodnina priznana tistim oškodovancem, ki se doma zadržujejo dlje časa (npr.upokojenci, otroci), manjša pa tistim, ki večji del časa preživljajo drugje (v službi, šoli ipd.). Sodišča pri presoji utemeljenosti zahtevkov upoštevajo stalno ali začasno prebivališče (na podlagi Centralnega registra prebivalca) ter zgoraj omenjeni status oškodovanca in čas izpostavljenosti vplivom ceste. Menimo, da bi oškodovanci poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo, oškodovanci lahko uveljavljali tudi odškodnino za premoženjsko škodo, ki jim je nastala zato, ker so s pasivnimi ukrepi odvračali nastanek škode in so npr. zamenjali okna stanovanjske hiše.
Višina odškodnine je odvisna od zgoraj navedenih kriterijev, zgolj za občutek pa velja izpostaviti primer tožnikov, ki so bili med najbolj obremenjenimi zaradi hrupa (njihova hiša je bila od ceste oddaljena le 6 metrov, sodišče pa je upoštevalo obdobje 57 mesecev, pri čemer je bila oškodovancem priznana odškodnina v znesku 5.500,00 oz. 5.600,00 EUR.