V duhu latinskega reka »Errare humanum est, in errore perservare stultum«¹ velja uvodoma opozoriti na namen, ki ga zasledujejo predpisi, ki pravno urejajo razmerje zdravnik – pacient. Neogibno namreč je, da se v procesu koriščenja oziroma nudenja zdravstvenih storitev dogajajo napake. Cilj predpisov, ki to področje civilnopravno urejajo, pa ni iskati krivca za njihov nastanek, temveč doseči obojestransko udejstvovanje v smeri, da bi se tveganje za njihov nastanek karseda zmanjšalo, v primeru nastanka škode pa omogočilo oškodovancu denarno satisfakcijo v obliki pravične denarne odškodnine.
Zdravstvena ustanova kot izvajalec zdravstvenih storitev, pod njenim okriljem pa vsi pri njej zaposleni zdravstveni delavci, je zavezana k ravnanju lege artis. To pomeni, da si je izvajalec dolžan prizadevati za največje možne koristi procesa zdravljenja v okviru lastnega profesionalno skrbnega ravnanja, ne odgovarja pa za njegov rezultat. Do odškodninske odgovornosti kot posledice škodljivega ravnanja izvajalca zdravstvenih storitev utegne priti iz dveh razlogov – iz razloga posega v pacientovo avtonomijo ter iz razloga napake, nastale zaradi malomarnega ravnanja.
V razvoju medicinskega prava se je v sodobnih pravnih ureditvah razmerje zdravnik - pacient redefiniralo na način, da se pacientu priznava bistveno sodelovalno vlogo v procesu zdravljenja. Na tej osnovi se je oblikovala zahteva po informirani privolitvi, ki na strani izvajalcev storitev terja dosledno izvedbo pojasnilne dolžnosti. Pogoj, da pacient lahko uresniči svojo pravico do svobodnega odločanja v procesu zdravljenja, je namreč pravilno izpolnjena dolžnost zdravnika, da pacienta predhodno seznani z njegovim zdravstvenim stanjem, prognozo ter posledicami njegove bolezni ali poškodbe. Šele po tem, ko pacient prejme ustrezno mero informacij, lahko svobodno, zavestno in v predpisani obliki poda svojo privolitev v poseg.
V nasprotnem primeru štejemo, da privolitve v poseg ni podal. Če privolitev po pojasnilu ni pridobljena, pacientu pa v procesu zdravljenja nastane škoda, ima to lahko za posledico odškodninsko odgovornost zdravstvene organizacije, četudi je bil poseg opravljen z vso potrebno skrbnostjo.
Zakon o pacientovih pravicah nalaga izvajalcu storitev, da pacienta obvesti o njegovem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe ter tudi o cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve, o morebitnih drugih možnostih zdravljenja ter o postopkih in načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi ali niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V slovenski sodni praksi je najti vrsto primerov, v katerih je pacient v odškodninski tožbi uspel prav iz razloga opustitve pojasnilne dolžnosti izvajalca zdravstvenih storitev. Sodišča so vobrazložitvah sodb poudarila, da pojasnilna dolžnost obstaja zlasti za tista tveganja, ki so resna, ogrožujoča ali statistično pogosteje prisotna, obseg in podrobnost pojasnila pa sta v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega. Praksa tudi poudarja pomen predhodnosti privolitve, kar pomeni, da je potrebno vsako soglasje pridobiti pred posegom. Tako je zaslediti stališče, da v primeru pa, da se med izvedbo posega ugotovi, da bo potreben dodaten poseg, je potrebno poseg prekiniti in pridobiti pacientovo soglasje za razširitev posega, razen če bi prekinitev posega pomenila resno nevarnost za pacientovo življenje in zdravje. Privolitev v poseg mora biti pridobljena v pisni obliki in na predpisanem obrazcu takrat, ko gre za poseg, ki je povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, sicer zadostuje ustna privolitev. Z večjim tveganjem je nedvomno povezan tisti poseg, ki utegne imeti za konkretnega pacienta, upoštevajoč torej njegovo zdravstveno stanje, ireverzibilne škodljive posledice.
V kolikor se zdravstveno stanje pacienta poslabša zaradi napake izvajalca zdravstvenih storitev, obstoji temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Za malomarno ravnanje zdravnika vselej odgovarja njegov delodajalec, zato je potrebno odškodninski zahtevek uperiti bodisi zoper zdravstveno ustanovo, bodisi zoper zavarovalnico, pri kateri ima le ta sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Za to, da lahko pacient uveljavlja odškodninsko odgovornost, morajo biti izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, t.j. protipravnost ravnanja, odgovornost (malomarnost ali naklep), vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo, ter premoženjska in/ali nepremoženjska škoda.
Pacient, ki mu v posledici napačnega zdravljenja nastane škoda, običajno najprej uveljavlja svoj zahtevek izvensodno. V kolikor s predpravdnim zahtevkom ni uspešen, ima možnost, da plačilo odškodnine uveljavlja v pravdi pred pristojnim sodiščem.
V pravdnem postopku je pacient dolžan dokazati, da je v postopku zdravljenja prišlo do napake, kar se običajno dokazuje s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Slednji po pregledu medicinske dokumentacije in/ali oškodovanca poda mnenje o tem, ali je bila napaka storjena ali ne. Glede dokazovanja z izvedenci se je Evropsko sodišče za človekove pravice že leta 2007 postavilo na stališče, da v Republiki Sloveniji primanjkuje učinkovitih pravnih postopkov za ugotavljanje napak v zdravstvu. Dejansko iz tega razloga v praksi (zaradi omejenega pravnega prostora in osebnega poznanstva izvedencev in zdravnikov med seboj) dokazovanje obstoja napake terja večje napore, saj je sodišče dolžno zagotoviti dokazovanje z neodvisnim in nepristranskim izvedencem. Zato se v postopkih nemalokrat poslužujemo tudi sodnega izvedenstva iz tujine, kar pa ima za stranke običajno večje stroškovne posledice. V smeri ekonomičnosti in hitrosti postopka velja na tem mestu pozdraviti novelo Zakona o pravdnem postopku ZPP-E (veljavno od 14.9.2017 dalje), ki omogoča strankam, da sodišču predlagajo, da izdelavo izvedeniškega mnenja naloži izvedencu že pred samim pravdnim postopkom. Pričakovati je, da bo ta določba omogočila strankam hiter vpogled v oceno uspeha v pravdi, saj bodo mnenje izvedenca lahko pridobile že pred postopkom ter ga kasneje v postopku tudi uporabile kot veljavno.
Izvedenec ima v postopku ugotavljanja zdravniške napake tudi nalogo, da ugotovi, ali obstoji vzročna zveza med napačnim ravnanjem zdravstvenega osebja in nastalo škodo. V sklepni fazi postopka mu nato sodišče naloži tudi izdelavo ocene nastale škode, ki je individualizirana in odvisna od vsakega posameznega pacienta, njegove starosti, poklica, predvsem pa posledic, ki jih je utrpel. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena je na zdravstveni ustanovi, da dokaže, da ni kriva, torej da njeni zaposleni niso ravnali ne naklepno, ne malomarno. Tudi ta predpostavka se običajno ugotavlja z izvedencem, sodišče pa v fazi dokazovanja poleg oškodovanca lahko zasliši tudi priče, t.j. osebe, ki so v postopku zdravljenja sodelovale in so seznanjene z njegovim potekom. V kolikor bodo v sporu dokazane vse opisane predpostavke odškodninske odgovornosti, bo sodišče pacientu prisodilo odškodnino. Njena višina se deloma ravna po odškodnini v podobnih primerih, vendar pa mora v vsakem primeru sodišče slediti načelu pravične denarne odškodnine in individualizacije, oškodovanca pa vzeti takega, kot je, z vsemi njegovimi siceršnjimi pomanjkljivostmi.
Sklepno:
Enako kot v primerjalnih sodobnih pravnih ureditvah se z razvojem prava osebnostnih pravic, s poudarjanjem avtonomije in pacientovih pravic, tudi v našem pravnem prostoru soočamo z večjo pojavnostjo odškodninskih zahtevkov, uperjenih proti zdravstvenim ustanovam ali njihovim zavarovalnicam, kot je bilo to pred časom. Neogibno dejstvo je, da se kot pacienti vse bolj zavedamo svojih pravic in da smo bolje informirani o načinu njihovega uveljavljanja. V praksi se pogosto kaže, da je odškodninski zahtevek le končna posledica omajanega zaupanja v odnosu zdravnik – pacient. Na podlagi takšne ugotovitve pa je mogoče zaključiti, da izboljšanje odnosov na tej relaciji, prav tako kot bolj efektivno reševanje konfliktov med obema kategorijama znotraj ustanov in hitrejši ter učinkovitejši pristop k obravnavi pritožb in zahtevkov pacientov, lahko bistveno vpliva tudi na zmanjšanje tveganja za uveljavljanje zahtevkov iz naslova škod. Pacient, ki je popolno informiran o procesu lastnega zdravljenja in o njegovih posledicah, lahko namreč bistveno bolje pretehta, ali za njegov zahtevek dejansko obstoji podlaga, ali je morebiti zgolj posledica skrhanega zaupanja v izvajalca.
Po drugi strani pa, v kolikor za uveljavljanje odškodninskega zahtevka obstoji pravna in dejanska podlaga, je pomembno, da je oškodovancu škoda v obliki pravične denarne odškodnine povrnjena, in to čim prej, brez nepotrebnega odlašanja.
Ob tem velja opozoriti tudi na alternativne oblike reševanja sporov, zlasti mediacijo v zdravstvu. S pomočjo mediatorja namreč lahko sprti strani poiščeta različne možnosti rešitve nastale situacije, ob čemer lahko poleg dogovora o denarnem zahtevku a najdeta tudi priložnost za vzpostavitev že porušenega medsebojnega zaupanja.
________________________________
¹ Latinsko: Človeško se je motiti, neumno pa je vztrajati v napakah.